Lili, kako vas je pot pripeljala do nevladnih organizacij?

Na to pot sem stopila že v otroštvu, ko sem se ob mojih starih starših zaljubljala v Goričko in v ljudi, ki so bili na videz preprosti, v notranjosti pa silno bogati in so me kot otroka navdihovali in osrečevali. Želela sem ostati tam, z njimi, a sem morala v mesto, k staršem, v šolo. Ta sprememba je bila zame temeljna. Morala sem se odzvati, prilagoditi in to sem storila na način, ki je vključeval mojo aktivnost za doživljanje sreče v novem svetu. Sprva ga nisem želela, rešitev pa sem našla v nenehnem povezovanju starih in novih svetov. Sprememb se ljudje znamo dolgo braniti, v bistvu pa jih ne moremo ustaviti. Življenje je ena sama dinamika in sprememba. Šele ko to dojamemo in sprejmemo, lahko zavestno pričnemo sokreirati prihodnost. To je bistvo moje vloge in jedro delovanja nevladnih organizacij, ki jim predsedujem: zaznavanje in razumevanje vsakokratnih okoliščin, potreb ter proaktivno iskanje rešitev za dobro ljudi in narave oz. sonaravnega razvoja naše družbe.

Delali ste v šolstvu in se nato zaposlili v Društvu Mozaik, ki je eno najbolj prepoznavnih in uspešnih društev v Pomurju. Precej drzno, bi rekli nekateri, da zapustiš »garantirano« službo. Kaj je tisto, kar vas je prepričalo, da odidete in začnete nekaj novega? Delo v nevladnih organizacijah je vendarle drugačno, mnogo krat tudi nepredvidljivo.

Nepredvidljivost je del življenja. Ljudje jo znamo povezovati s slabim, a v bistvu nas uči, da vsega ne moremo kontrolirati, lahko pa jo razumemo kot gibalo razvoja in priložnost za ustvarjanje dobrega. Spadam h generaciji, ki je bila vzgojena za državljanstvo v Jugoslaviji, po osamosvojitvi Slovenije pa so od mladih želeli povsem drugačno razmišljanje. Takrat sem v Ljubljani študirala mednarodne odnose in sama sebe videla kot bodočo humanitarko v OZN, a me je življenje vrnilo domov. Prednost sem dala ustvarjanju lastne družine. V času poučevanja na osnovni šoli s prilagojenim programom sem se neprestano izobraževala. Vodila me je želja, da bi našla najbolj učinkovite metode za delo z njimi in jim pomagala dosegati optimalni razvoj in čim boljšo vključitev v družbo. Preko ustvarjanja šolskega glasbenega gledališča, s cilji socialne inkluzije, sem se seznanila s projektnim delom in spoznala, da mi je takšen način dela zelo blizu. Želja po delovanju v skladu z mojim notranjim klicem je bila tako močna, da sem po 17-ih letih zapustila takratno službo za nedoločen čas. To sem storila kljub svarilom, da odhajam pod »milo nebo«. Najtežje se je bilo posloviti od otrok in dela z njimi, katerega sem ljubila z vsem srcem.

Društvo Mozaik izvaja številne projekte in programe. Katere? Kakšno je vaše delo na Mozaiku?

Društvo je usmerjeno k razvoju Pomurja na način negovanja naravne in kulturne dediščine ter vključevanja ranljivih družbenih skupin in deluje na principih mrežnega povezovanja za dobrobit skupnosti. Pomemben del našega poslanstva je ustvarjati takšen razvoj, ki bo imel pozitivne družbene učinke, torej razvijal družbo kot tako in podpiral posameznika v njej. Korenika, ki jo je ustanovilo naše društvo, je lep primer tega, kam si želimo na podeželju. Pred nekaj leti pa je društvo pristopilo tudi k soustanovitvi Zavoda Mensana, ki deluje na področju krožnega gospodarstva in se vse bolj uveljavlja pri zagotavljanju kvalitetnih storitev v lokalni skupnosti. Oba zavoda sta zaposlitvena centra, namenjena zaposlovanju ranljivih družbenih skupin. Delo je namreč najbolj učinkovit dejavnik uspešnega socialnega vključevanja. A pri mnogih ljudeh, ki so bili dlje časa socialno izključeni in ob tem izgubili občutek pripadnosti družbi kakor tudi občutek lastne vrednosti in moči, pogosto tudi upanja, je prej treba opraviti še kakšno drugo delo. Mozaik v sodelovanju tako izvaja tudi nacionalni projekt Socialna aktivacija, v okviru katerega odpravljamo ovire za uspešno socialno in delovno vključevanje dolgotrajno brezposelnih. Najprej gre za notranje ovire, pri čemer ljudem pomagamo, da najdejo nove moči in vero v sočloveka, pa tudi zunanje ovire ter vzpostavljamo stik ljudi in potencialnih delodajalcev, pri katerih se ti preizkusijo. S pomočjo lastnih izkušenj in mentoriranja vplivamo na okolja delodajalcev, ki potrebujejo ljudi, a so se primorani priučiti senzibilnejših metod dela z njimi. Družbena realnost je takšna kot je in ljudje imajo paleto težav, iz katerih izhajajo določene potrebe. Nekateri zaradi finančnih in socialnih stisk potrebujejo pravno svetovanje, psihosocialno pomoč in vodenje ali celo ostanejo brez strehe nad glavo. Za prvo skupino potreb društvo izvaja javni program Terensko delo – pomoč na vratih, za drugo pa prav tako javni program Zavetišče za brezdomne. Našo skrb namenjamo tudi najbolj ranljivi populaciji starejših, za katere izvajamo program Za boljši jutri z demenco, na Koreniki pa je uspešno zaživel tudi Večgeneracijski center, ki smo mu s prenovo stare kmetije zagotovili nove prostore. Formalno se je projekt sicer iztekel, a program izvajamo naprej. Vzpostaviti podporno mrežo za čim daljšo in kvalitetno življenje starejših v domačem okolju, prenašanje njihovih znanj na nove rodove in soustvarjanje medgeneracijske skupnosti, je velika odgovornost. Projekt bi zato moral postati program in doživeti epilog v zakonu o dolgotrajni oskrbi, njegova prekinitev pa predstavlja ogrozitev dosedanjih rezultatov. Zato delujemo naprej, ustvarjamo nove priložnosti za razvoj dosedanjega dela v okviru projektov, kar je delo Mozaikove projektne pisarne ter vodstvenega tima, ki išče in vodi pogovore z državo in občinami, s katerimi smo do sedaj stkali dobro sodelovanje.

Velikokrat imajo ljudje (tudi odločevalci) napačno mnenje, da so nevladne organizacije zgolj prostovoljske in da lahko vse opravijo zgolj s prostovoljskim delom. Vi ste dokaz, da temu ni tako in da so nevladne organizacije lahko tudi pomemben zaposlovalec tako strokovnjakov, mentorjev kakor tudi oseb iz ranljivih družbenih skupin. Povejte nam koliko ljudi je trenutno zaposlenih v društvu Mozaik in kako vi gledate na pomen nevladnih organizacij. Zakaj je pomembno, da se jih podpira?

Nevladne organizacije so seveda lahko zgolj prostovoljske, a ob takih ciljih in dejavnostih, kot jih ima Mozaik, to nikakor ne bi bilo izvedljivo. Mozaik ima svojo zgodovino in razvojno pot, njegove temelje so postavili moji predhodniki. V takratnih družbenih okoliščinah so propadala mnoga podjetja, manj prilagodljivi, manj mobilni in tudi manj zdravi ljudje so izgubljali službe. Niso vsi mogli v Avstrijo ali kam drugam in za te je bilo potrebno najti delo in zaslužek. Z današnjega vidika pomanjkanja delovne sile lahko vidimo, kako pomembno je ustvarjati nova delovna okolja po meri ljudi, ki bodo ostali doma, kar brez strokovnjakov ne gre. Z našim načinom dela rezultate projektov postopoma usmerjamo v razvoj trajnejših oblik delovanja in zaposlovanja oziroma ustanavljanja podjetij. Gre za resne vsebine in napore vlaganja v kontinuiteto razvoja, kar je privedlo do današnje podobe Mozaika. Danes je društvo profesionalna organizacija, ki na programih in projektih zaposluje 26 ljudi, v Zavodu Korenika je zaposlenih 25, v Zavodu Mensana pa še 16 oseb. Tu so seveda še usposabljanja na delovnem mestu ter druge oblike socialne in zaposlitvene rehabilitacije skozi katere se ljudje približujejo zaposlitvi. Mozaik in njemu sorodne nevladne organizacije zato vidim kot tiste, ki so blizu ljudem in razumejo njihove potrebe.

So ptice znanilke sprememb oz. problemov v družbi, na katere se odzivajo prve in hitro, z rešitvami po meri potreb okolja in ljudi, na način ustvarjanja novih priložnosti. Preko mrežnega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi in državo so dragocen vir informacij in partner, ki lahko pomembno pomaga do dobrih socialnih, okoljskih in drugih politik ter soustvarjanja uspešne družbe. Če jih odločevalci ne razumejo kot partnerja odtečejo mnoge razvojne priložnosti. Problemov v družbi je ogromno in nevladne organizacije, ki delujejo na terenu, jih dobro razumejo in poznajo rešitve.

Društvo Mozaik ima tudi status socialnega podjetja. Delate z različnimi ranljivimi skupinami. Iz prve roke vidite, kako se spreminjajo, ko dobijo priložnost za delo, kakor rastejo, se povezujejo z okoljem in dajejo svoj prispevek družbi. Kakšno je vaše mnenje, je socialno podjetništvo dovolj izkoriščen potencial v Sloveniji ali v Pomurju?

To je res. Vidimo mnogo spremenjenih življenj, dobrih zgodb, ki so navdihujoče. Ljudje, ki jim pomagamo se skozi proces socialne in delovne rehabilitacije pri nas tudi zaposlijo, znajo zablesteti. Tisti, ki je dajal pomoč in tisti, ki je prejemal pomoč, postaneta sodelavca v soustvarjanju družbe. Socialno podjetništvo razumem kot odgovorno gospodarjenje z viri za kvalitetno življenje človeka, ki živi ustvarjalno in osrečujoče na način spoštovanja do vsega, kar mu je dano: narava in sočlovek. Pri socialnem podjetništvu je zaslužek tisti, ki ga človek naj vzame za svoje življenje, naravi da kar je njenega, projekte pa usmerja v trajnostni razvoj okolja oziroma nova delovna mesta. V tem smislu se potenciali za razvoj socialnega podjetništva ne morejo iztrošiti, njegov razmah pa terja nekaj sprememb v politikah. Pri tem pa je treba biti pazljiv in jasno definirati, kaj so atributi uspešnega socialnega podjetja in predvsem prisluhniti primerom dobrih praks. Na ta način bomo bolje razumeli delovanje in namen socialnih podjetij ter spodbujali rast zaupanja, podpore in sodelovanja z njimi.