Koliko uporabnikov imate približno na leto?

Od 1.000 do 2.000 uporabnikov na leto. Obiskov v lanskem letu je bilo nekje 8.000, imeli pa smo tudi že po 10.000 obiskov letno. V vseh letih delovanja je bilo okrog 80.000 obiskov, naši prostovoljci so opravili okrog 50.000 prostovoljskih ur. Če bi preračunali v vrednost, je to nekje pol milijona evrov. To vedno poudarjam, ko se pogovarjam s financerji. Trenutno nimamo zagotovljenega sofinanciranja na državni ali evropski ravni. Pri nas se odvije od 1.000 do 1.4000 različnih dejavnosti na leto, to pomeni mesečno od 80 do 120 dejavnosti. Veliko dela je z organizacijo ter administracijo, hkrati pa se soočamo s pomanjkanjem strokovnega kadra. Odprti smo od 8. do 20. ure, to je 12 ur, včasih pa tudi dlje, ko so večerna srečanja, npr. namizni tenis, meditacije, srečanja med vikendi, tudi kakšno varstvo otrok.

Ravno danes sem rekel sodelavki, da ne jemljemo zimskih stvari, ker je konec sezone in zdaj marsikdo čisti omare in meče ven stvari, ki jih ne potrebuje. Lepo bi prosil, da jih shranijo in prinesejo k nam jeseni, ko bo nova sezona. Zdaj ni povpraševanja po tem, saj ljudje rabijo sezonske stvari. Treba je planirati naprej čemu se bomo odrekli do naslednje sezone in bomo hvaležni, če ljudje to upoštevajo. Vedno znova pa moram poudariti, da morajo stvari biti brezhibne, uporabne, čiste, takšne, ki se jih lahko še uporablja.

Se ti zdi, da dovolj zaupamo humanitarnim organizacijam?

To je odvisno od posameznika. Nekateri so zelo kritični do dela nevladnih organizacij, jaz pa pravim, da je treba preverjati od organizacije do organizacije. Ljudje so načeloma kritični, opozarjajo na nepravilnosti, s tem se tudi mi bolje odzivamo in organiziramo. Treba se je prilagajati potrebam in biti proaktiven, ter uporabnikom pošteno predajati naprej, da sredstva čim prej pridejo v prave roke. Na ta način si tudi povrneš zaupanje.

Večina nevladnih organizacij deluje izključno na prostovoljski bazi, pa vendar celotnega dela pa ni možno izvesti zgolj na prostovoljski ravni. Za uspešno delovanje in strokovno delo potrebujemo strokovne vodje, vodje organizacij, mentorje, projektne vodje. Imaš kdaj občutek, da se nevladne organizacije spoštuje dokler vse počnejo zastonj in so zgolj prostovoljske, ko pa pride do plačila stroškov in zaposlovanja, so ljudje takoj kritični, kot da v nevladnih organizacijah ne smemo imeti zaposlenih in biti pošteno plačani. Zdi se mi, da so zlasti humanitarne organizacije velikokrat na udaru zaradi tega.

Seveda. Tu ne moremo primerjati Slovenije z recimo Nizozemsko, kjer je v nevladnem sektorju zaposlenih okrog 12 % prebivalstva, pri nas pa komaj 1 %, pa še tu si pomagamo z javnimi deli. Mnoge manjše organizacije niso upravičene niti do javnih del, ker nimajo niti enega zaposlenega. Vso to delo oz. pomoč je zelo težko koordinirati in voditi brez zaposlenih. Dobiti prostovoljce, ki so pripravljeni tu in tam priskočiti na pomoč, ni problem. Problem je najti prostovoljca, ki bo prostovoljno delal vsak dan 6 ali 8 ur – to je nemogoče. Rabili bi stalno kadrovsko strukturo, česar pa v Sloveniji ni. Rabili bi strokovnjake, ki bi lahko usmerjali ljudi na vse možne oblike pomoči – vsega tega prostovoljci ne morejo početi. Ko imamo kadrovsko strukturo, pa mora biti urejeno kontinuirano sofinanciranje, saj se tovrstne organizacije ne morejo same financirati. Na drugi strani je tudi potrebno ustrezati kriterijem, pisati poročila, dosegati cilje. Tako so manjše možnosti, da pride do nepravilnosti, ki se dogajajo npr. pri samostojnih projektih pomoči, ko posamezniki izkoristijo stisko in zbirajo prispevke, ki ne pridejo v prave roke. Tako da ne bi rekel, da so velike nevladne organizacije problem, ker so vse skozi podvržene raznim kontrolam, inšpekcijam in je v ozadju več varovalk.

Če želimo kakovostno storitev ali servis, bo treba ojačati nevladni sektor.

Vidimo, da se soočamo s pomankanjem strokovnega kadra. Ko se prijavljamo na kakšen evropski projekt, težko najdemo primeren kader. Večina tega kadra je zaposlenega v centrih za socialno delo, kjer je delo pretirano birokratsko in tega mehkega dela ne uspejo opravljati, zato to delo ostane na nas nevladnikih. Ta sistem bomo morali v Sloveniji še izboljšati.

Kako pomembna se ti zdi za uspešno delovanje povezanost in podpora lokalnih skupnosti?

To je zelo pomembno, tudi povezanost med ljudmi. Murska Sobota je sicer manjše mesto, vseeno pa so težave z mobilnostjo, dostopnostjo in pretiranim ponosom, ko se ljudje ne želijo izpostaviti in prositi za pomoč. Tu nas čaka še veliko dela. Do ljudi je možno priti z mreženjem ali osebnimi sporočili. Veliko uporabnikov pove, da so za nas izvedeli od sorodnikov ali prijateljev, nekateri tudi iz lokalnih medijev. Ti so seveda zelo pomembni, kakor tudi občinska glasila in to, da lokalne organizacije znajo povedati, kje lahko uporabniki dobijo ustrezno pomoč. K nam uporabnike pošiljajo tudi Center za socialno delo, Zavod za zaposlovanje, občine in druge nevladne organizacije. Vesel sem, da imamo tako prepoznavnost v lokalnem okolju. Koliko tovrstnih hiš deluje v Sloveniji? Trenutno deluje pet Hiš sadeži družbe. Imeli smo še eno v Vipavi, ampak po poteku financiranja s strani države, občina ni bila pripravljena pomagati in smo jo morali zaprti. Jaz si ne želim, da se to dogaja, ker ostanejo ljudje brez servisa. Še zdaj se obračajo na nas, ampak mi na daljavo ne moremo nuditi storitev in prav je, da če je pomoč namenjena lokalni skupnosti in ljudem v njej, da ta lokalna skupnost tudi pomaga. Prav je, da tudi okoliške skupnosti pomagajo. Mi skušamo delovati tudi izven hiše, zato smo v sklopu evropskega projekta Večgeneracijskega centra Pomurja uvedli štiri lokacije: Ljutomer, Murska Sobota, Goričko in Gornja Radgona. Če bomo dobili sredstva, se lahko še razširimo na lendavski konec. Ta okolja so med sabo že toliko oddaljena, da ljudje težko prihajajo. Določeno pomoč izvajamo tudi osebno. Sam prihajam z lendavskega konca in velikokrat pripeljem s svojim avtom pomoč, obleko, hrano ali šolske potrebščine v tiste kraje. Vedno znova izvajati to pomoč na ramenih prostovoljcev pa je težko, zato je že zaradi kadrovskega pomanjkanja boljše, da ljudje pridejo po pomoč do nas.

Pred leti si že bil aktiven v politiki, zadnja leta pa v nevladni organizaciji. Ker se znova vračaš v politiko, me še posebej veseli, da razumeš pomen nevladnih organizacij in predvsem to, da veš, da noben denar bodisi s strani ministrstev ali EU-ja, ni kar tako podarjen, ampak sam veš koliko dela se skriva v ozadju projektov, tudi ogromno (nepotrebne) birokracije. Ali boš te svoje izkušnje delil s strokovnimi službami, morda predlagal kakšne poenostavitve? Imamo že nekaj primerov dobrih praks, ki sledijo razbremenitvi s poročanjem, in dajejo več poudarka rezultatom in vsebini (primer takega razpisa je tudi sofinanciranje projektov iz Sklada za razvoj nevladnih organizacij preko Ministrstva za javno upravo).

Definitivno, upam da bom lahko. Omenil bom pretirano birokracijo, s katero imamo ogromno dela. V evropskem projektu za Večgeneracijske centre smo napisali skoraj 14.000 dokumentov v petih letih! Poleg tega moraš voditi, zagotavljati sredstva za celotno delovanje. Imaš kader, 100 prostovoljcev, katerim si mentor. V tujini je na 30 prostovoljcev, en zaposleni mentor, ki dela z njimi. Se trudimo, imamo individualna srečanja, ampak to vzame veliko časa. Prizadeval si bom tudi, da bo zaupanje v stroko večje. Cilji in rezultati pa so vidni na terenu, zato ni potrebnih raznoraznih papirjev.